Na koru cerkve sv. Vida je leta 2021 stala relativno usklajena orgelska sestavljanka vsaj petih orglarjev. Omara je iz leta 1838 iz delavnice Petra Rumpla, večina orgelske pnevmatike in piščali pa iz leta 1912 iz orglarske delavnice bratov Mayer. Orgle so bile največji instrument delavnice bratov Mayer na področju današnje Slovenije.
Orgle so bile kasneje še dvakrat nadgrajene, in sicer leta 1928 z mojstrom Francem Jenkom in leta 1992 z njegovim sinom Antonom Jenkom. Prospekt je po prvi vojni prispeval Franc Jenko, dodano piščalje III. manuala je deloma uvoženo, deloma delo delavnice njegovega sina Antona Jenka. Električno trakturo s potegi z elektromagneti in igralnik sta bila serijska proizvoda nemškega podjetja Laukhuff in jih je prav tako namestil Anton Jenko.
Foto: Organistica
Dokumentiranje stanja orgel
Maja 2019 so se pričeli prvi resni pogovori o stanju in prihodnosti šentviških orgel. Da bi pridobil strokoven vpogled v trenutno stanje inštrumenta in s tem izhodišče za objektivno vrednotenje, načrtovanje posegov in varovanje kulturne dediščine, se je župnik Izidor Grošelj obrnil na Luko Posavca in Aleša Razpotnika, da najprej izvedeva t. i. dokumentiranje orgel.
Oktobra 2021 smo orgle temeljito pregledali in jih dokumentirali. Naredili smo natančen popis vseh piščali, določili pozicije t. i. sapnic, prav tako je bila izvedena tudi podrobna fotodokumentacija orgel in snemanje zvoka.
Foto: Organistica
Orgle so imele 1848 piščali, od tega 1528 kovinskih in 320 lesenih, ter 27 zvenečih registrov. Največja piščal v orglah je bila del pedalnega registra Principal 16′ in je merila okrog 4 m, najmanjša piščal pa 17 mm. Orgle so delovale na visokem pritisku. Omeniti velja tudi električni ventilator iz leta 1928 (Meidinger, Švica), ki je še vedno odlično deloval.
Ugotovili smo tudi, da se je v literaturi delno napačno oziroma nepopolno navajala dispozicija orgel.
S strokovnega vidika orgle niso ustrezale volumnu cerkve in zaradi predelav različnih mojstrov v več kot sto letih, niso imele posebne zgodovinske vrednosti. Podroben pregled je pokazal, da se orgel zaradi neustreznih posegov in predelav ter zaradi slabega stanja materialov ni splačalo obnoviti.
Postavilo se je sicer vprašanje rekonstrukcije pnevmatskega sistema, kar pa bi posledično pomenilo dodatne visoke stroške za izdelavo pnevmatske tonske in registrske trakture ter igralnika. A s tem ne bi rešili težav, ki so se pojavljale že ob postavitvi instrumenta leta 1912, da velikost orgel ne ustreza volumnu prostora cerkve, pedalne piščali v veliki oktavi so slabo menzurirane in posledično po zvočni jakosti v nesorazmerju z manualom (šibak bas). Poleg tega je izstopala tudi tesna razporeditev piščali oz. pomanjkanje prostora v orgelski omari.
Sprejeta je bila odločitev, da se je orglam v cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Stični iztekel čas in jih bo treba nadomestiti z novimi.
Namen natančnega dokumentiranja orgel ni bil samo podrobno popisati stare orgelske dele, ki bi jih še lahko uporabili za nove orgle, pač pa tudi arhivirati in ohraniti dediščino starih mojstrov ter s tem bolje razumeti tradicijo in lastne kulturne korenine.
Proces dokumentiranja starih šentviških orgel je potekal v treh fazah, in sicer pred podiranjem inštrumenta (oktober 2021 in junij 2022), med samim podiranjem, pa tudi še potem, ko je bilo podiranje že zaključeno. Podatki, ki smo jih pridobili so v veliki meri pripomogli tudi k vrednotenju inštrumenta.
