Ustvarjalno življenje Franca Goršiča

Franc Goršič je bil pokončen Slovenec, ki je s svojim življenjem in z odločenostjo zavzeto branil slovenski jezik, kulturo in vero.

Rodil se je 21. oktobra 1836 v Krakovskem predmestju v Ljubljani v premožni meščanski družini. Oče Martin, ki je bil tudi sam organist in pevovodja v domači župnijski cerkvi, je kmalu opazil sinovo glasbeno nadarjenost. Po končani ljudski šoli v Ljubljani je oče mladega Franca poslal za vajenca h kamniškemu orglarju Petru Rumplu (od 1850 do 1855) in nato pa še k ljubljanskemu orglarju Ferdinandu Malahovskemu (od 1855 do 1956). S pridobljenim znanjem se je Franc leta 1856 odpravil preko Gradca na Dunaj, kjer je kratek čas delal pri dunajskem orglarju Deutschmannu in kasneje pa sedem let pri orglarski firmi Carl Hesse (od 1856 do 1863).

Leta 1864 se je kot mojster vrnil v Ljubljano in ustanovil svojo orglarsko delavnico, ki jo je uspešno vodil vse do svoje smrti, 29. avgusta 1898.

Goršičev ustvarjalni napredek

Goršič je svoje prve orgle postavil v domači župnijski cerkvi v Trnovem (Op. 1, 1864). To so bile orgle z dvema manualoma in 20 »spremeni« (registri), izdelane po takrat običajnem načinu »na smuke« (sapnice na poteg).

Svoje zadnje orgle pa je Goršič postavil pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko. Žal so bile te orgle skupaj s cerkvijo uničene ob miniranju leta 1944.

Goršič sam pa je bil najbolj ponosen na orgle, ki jih je postavil v ljubljanski uršulinski cerkvi, češ da imajo najlepši glas od vseh njegovih opusov.

Na njegov tehnični napredek je pomembno vplivala orglarska delavnica bratov Link (Giengen an der Brenz, Nemčija), od katere je kupoval orgelske piščali (od leta 1887) in patente. Od leta 1889 je sodeloval tudi z podobarjem Janezom Vurnikom mlajšim (1849–1911) iz Radovljice, ki mu je izdeloval orgelske omare.

Goršič je redno skrbel za uglaševanje orgel po cerkvah in v zavodih na današnjem slovenskem narodnem ozemlju in v tujini. Ne gre prezreti tudi mnogih popravil orgel, ki jih je opravil v svoji 35-letni obrtni dejavnosti.

Po splošnem mnenju strokovnjakov se tisti primeri popravil, kjer je Goršič obstoječe stare orgle temeljito prenovil in predelal, štejejo za njegov izdelek.

Pri njem se je od 21. septembra 1888 do 21. januarja 1892 šolal tudi Ivan Milavec (1874–1915), kot pomočnik pa je pri Goršiču ostal še vse do 18. maja 1895.

Goršiča je odlikoval izredni dar glasbenega posluha. Rekli bi celo lahko, da je imel absolutni posluh, saj se ni nikoli zgodilo, da bi zgrešil tone po samem posluhu. Imel je tudi nekaj glasbene izobrazbe. Prvi glasbeni nauk je prejel od svojega očeta, na Dunaju pa se je glasbeno razvil do take mere, da je popolnoma sproščeno in ušesom prijetno preludiral in improviziral.

Skladatelj Anton Foerster je Goršiču nekoč priznal, da mu igranja koračnic na orglah zlepa ne bo nihče ponaredil.

Goršičevo zanimanje za kulturo se je kazalo tudi v tem, da je bral številne takratne časopise, tudi nemške, in da je bil med prednaročniki literarnih izdaj Jurčiča, Stritarja in Levstika. Z Josipom Jurčičem in Franom Levstikom je bil tudi v osebnih stikih. Bil je eden od ustanovnih članov Obrtniškega pomožnega društva in član Narodne čitalnice. Za kratek čas je bil aktivno vključen tudi v politiko (od leta 1882), a žal o tem ne najdemo veliko zapisov.

Goršičev opus

Glede na tehnično zasnovo Goršičevih orgel lahko njegov opus razdelimo v tri obdobja.v

1864–1884 Mehanika na poteg
Prve mehanske orgle s sapnicami na poteg je izdelal za trnovsko cerkev (Op. 1, 1864), zadnje tako izdelane orgle pa v Vuhredu (Op. 41, ok. 1884).

1884–1897 Mehanika na stožce
Prve mehanske orgle na stožce je postavil v Borovnici (Op. 42, 1884), zadnje orgle tega tipa pa v Logu pri Vipavi (Op. 64, 1897).

1898 Pnevmatika, izpustne sapnice z visečimi membranami
V svojem ustvarjalnem zadnjem obdobju je izdelal samo ene pnevmatične orgle, in sicer za Mokronog (Op. 65, 1898).

Celoten Goršičev opus obsega 66 na novo narejenih ali predelanih inštrumentov na področju Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Italije.

Goršičeve zadnje še ohranjene orgle stojijo v Mokronogu. So njegovo prvo glasbilo s pnevmatsko trakturo. Dotedanje stožčaste ventile na sapnicah pod piščalmi je nadomestil z visečimi ventilskimi membranami, mehansko povezavo med tipkami na igralniku in ventili pa zamenjal s svinčenimi cevkami za zrak. Sistem deluje po principu »iztekanja zraka« – ko iz ventilskih membran spustimo zrak, se te stisnejo in s tem odprejo zračne kanale, po katerih pride zrak do piščali. Po takem principu deluje celotna pnevmatska traktura igralnika, preko relejev do sapnic. Orgle v Mokronogu je v letih 2019–20 obnovilo Orglarstvo Košir.