Ivan Milavec – mojster, obdarovan s tankim ušesom in izredno marljivostjo

18. januarja 1915 je slovenske cerkveno-glasbene kroge pretresla nepričakovana vest, da je v deželni bolnici v Ljubljani umrl znani in spoštovani orglarski mojster Ivan Milavec. Poslovil se je par dni po operaciji vnetega slepiča.

Ivan Milavec se je rodil 21. februarja 1874 v Blekovi vasi pri Zgornjem Logatcu, danes je to Logatec. Orglarske obrti se je od 21. septembra 1888. do 21. januarja 1892. leta učil pri mojstru Francu Goršiču.

Mladi Milavec je ob prostem času rad uhajal pod streho in tam v miru in samoti študiral, risal in nemoten premišljeval. Obdarovan s tankim ušesom in izredno marljivostjo se je pri velikem mojstru Goršiču dobro usposobil za samostojno pot v orglarski umetnosti. Kakšnega učitelja je imel Ivan Milavec priča spodaj navedena izjava dr. Franca Kimovca, duhovnika, skladatelja in glasbenega kritika, iz Cerkvenega glasbenika (CG 1915, št. 2, str. 17).

»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih (n. pr. v salicionalu) še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«

Dr. Franc Kimovec (CG 1915, št. 2, str. 17)

Milavec je 21. septembra 1892 dobil učno spričevalo, kot pomočnik pa je pri Goršiču ostal do 18. maja 1895. Ves čas je „delal zelo pridno, zvesto in v največjo zadovoljnost ter se vzorno vedel. Zasluži, da se gospodu delodajalcu v vsakem oziru kar najtopleje priporoča”, kakor pravi nemško izpričevalo, ki mu ga je dal mojster Goršič.

20. maja je vstopil v Lenarčičevo delavnico za harmonije na Vrhniki, kjer je ostal do 29. septembra istega leta 1895. Spričevalo pravi, da je bil »priden, delaven, razumen, ter se je izkazal pri sestavljanju in vbiranju harmonijev jako sposobnega.«

Odšel je k vojakom, kjer je kot podčastnik dosegel stopnjo četovodja in kot tak bil »službujoč« (diensttuender). Ko je 18. septembra 1898 slekel vojaško suknjo, je vstopil v delavnico k mojstru Krieglu in je tu „zvesto, pridno, pošteno, na mojstrovo zadovoljnost” delal do 14. oktobra 1900. Kriegl ni bil uspešen, zato so ga boljši delavci začeli zapuščati, med njimi je bil tudi Milavec, a ni mogel dobiti naročil, čeprav je imel že od novembra 1900 svojo delavnico. Milavec se je v tem času tudi oženil, 14. maja 1899, s Pavlo Jarec. Kot novinec na samostojni poti zlepa ni dobil naročila. Čeprav je obrtni list pridobil že 5. novembra 1900, je prve samostojne orgle postavil šele I. 1904. v Škocijanu pri Dobravi. Imele so 16. registrov.

Prvo samostojno delo je Milavcu dobro uspelo. Strokovnjaki so pohvalili zlasti dobro intonacijo. Milavcu je dal priznanje tudi tedanji orglarski strokovni kritik p. Hugolin Sattner z laskavo oceno v Cerkvenem glasbeniku (CG 1904, št. 10, str. 78).

»G. župnik Peter Bohinjec je bil toliko pogumen, da je nove orgle… izročil g. Ivanu Milavcu in ne bo se kesal… Intonacija je naravnost izborna… Principali so primerno krepki voditelji manualov, flavte prijazne, žive, vendar mehke, Gamba krasno režoča… Aeolina skrajno nežna, ž njo divno treslja Unda maris. Cello z lesa je ravno primeren za nežne izpremene, nad vse lep, krepak, režo pa je Violon… Dolgo časa sem se mudil pri orglah in spoznal, da je v njih v resnici Goršičev duh in da je g. Milavec vreden učenec in naslednik Goršičev…Ta poizkus je pokazal, da se gosp. Milavcu brez skrbi izročajo orgle v delo in da imamo od sedaj v Ljubljani orglarskega mojstra.«

p. Hugolin Sattner (CG 1904, št. 10, str. 78)

Led je bil prebit in v Milavčevi delavnici se je začelo veselo življenje. Sledila so mnoga naročila. Orgle so sledile orglam, vseh skupaj je nastalo lepo in častno število – 37 v desetih letih. Še bolj častno za mojstra pa je dejstvo, da o vseh teh orglah lahko rečemo, da so dobre, prav dobre, izborne. Pri enih oz. dvojih orglah mu je nekoliko nagajala pnevmatika, ki se je v tistih časi začela uveljavljati, a je mojster vse težave rešil.

Tik pred smrtjo je imel Milavec v delu še male orglice za cerkev sv. Katarine nad Medvodami. Malo delo sicer, a zaradi tesnega prostora in pičlih sredstev je bil inštrument na vse mogoče načine kombiniran, tako da so te orgle mojstra zanimale najmanj toliko, kot so ga sicer petkrat ali celo desetkrat večje orgle. Orglice niso imele niti pet popolnih registrov, po kombinacijah jih je nastalo deset, igralnik pa z dvema manualoma in omarica za orgle namenoma risana po izvrstnem arhitektu Vurniku. Žal, je Milavec prehitela smrt in teh orgel ni mogel dokončati.

Drugo delo, ki ga je Milavec začel tik pred smrtjo, so bile orgle za Dovje, kjer je skladatelj in župnik Aljaž naročil pri arhitektu tudi poseben načrt za orgelsko omaro. Poleg tega je imel Milavec že sklenjeno pogodbo tudi za orgle v Radečah, medtem ko so bile orgle za sv. Katarino – Topol v Medvodah že blizu zaključka izdelave.

»Katarinske orgle, ki so izvršitvi že prav blizu, bodo pokazale, ali je Milavčeva šola vzgojila samostojnega mojstra, zakaj taki niso na gosto sejani. Iz Goršičeve je npr. samo eden izšel: pokojni Milavec, dasi je Gorši precej desetletij samostojno mojstroval.«

Dr. Franc Kimovec (CG 1915, št. 2, str. 20)