Pogled v zgodovino orgel v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Stični

Župnija Šentvid pri Stični predstavlja eno najpomembnejših pražupnij v Sloveniji. Prva listina za časovno opredelitev šentviške pražupnije datira v 15. aprila 1016, ko je cesar Henrik II. v Bambergu na prošnjo svoje žene Kunigunde ter posredovanjem kölnskega nadškofa in bamberškega škofa podaril savinjskemu grofu Viljemu II. obsežna posestva na območju savinjske grofije. Leta 1132 je oglejski patriarh Peregrin I. (? – 1161), ustanovitelj cistercijanskega samostana v Stični, predal šentviško pražupnijo stiškim menihom, dokler ne bodo v Stični dokončali z gradnjo samostana. Pomembni podatki o obsegu takratne pražupnije pa so zapisani v ustanovni listini cistercijanskega samostana v Stični iz leta 1136. Ohranjen je prepis listine stiškega opata Antona Gallenfelsa iz 1716 in stiškega kronista p. Pavla Puclja iz leta 1719.

Najstarejši viri o šentviških orglah

Šentvid pri Stični se poleg starodavne vključenosti v deželno zgodovino ponaša tudi s pestro glasbeno preteklostjo. Prve orgle so v Šentvidu morda stale na koru že kmalu po letu 1625, ko je na dan sv. Filipa in Jakoba, 1. maja, tržaški knezoškof Rinaldo Scarlichi (v tistem času škof v Trstu, kasneje v Ljubljani) posvetil nov oltar in cerkveno ladjo. Ta je bila podaljšana do zvonika, ob tem pa dobila tudi pevski kor. V takratnih časih je bila izgradnja kora v cerkvah neredko povezana z nabavo orgel.

Prvi znani organist pri sv. Vidu je bil ok. 1697 Piero Legat, ki se je podpisal na zadnjo stran glavnega oltarja nekdanje šentviške podružnice na Muljavi: »Piero Legat Organista di S. Vito 1697« (tega napisa po zadnji prenovi oltarja ni mogoče več najti). Izrecna navedba, da je bil organist pri sv. Vidu, z veliko verjetnostjo kaže na to, da so bile v Šentvidu tudi orgle.

Prvi pisni dokaz o orglah najdemo v prikazu izdatkov za 25. maj 1738, ko je naveden izdatek orglarju za popravilo. Naslednji podatek o posegu v orgle je 9 let mlajši. Katere orgle so to bile in kakšne, zaenkrat ni znano. Morda so bile orgle še tiste, na katere je igral Piero Legat in bi jih z rezervo lahko datirali okrog leta 1676 ali celo okrog 1625.

Nove orgle leta 1771

V zapisniku Bratovščine sv. Roka in sv. Sebastijana, ki ga hrani župnijski arhiv, so navedeni različni stroški opreme farne in podružničnih cerkva. Zabeleženo pa je tudi: »1771 Organum novum« (nove orgle leta 1771), kar je leta 1926 opazil umetnostni zgodovinar France Stele ob popisu cerkve. Nekaj let kasneje inventar iz leta 1780 med cerkveno opravo navaja »Ein neue Orgel ungefaßt. 400«, kar pomeni, da je v tistem času cerkev kupila nove orgle, orgelska omara pa še ni bila pobarvana oziroma dodelana.

Orgle iz leta 1771 so stale na koru šentviške cerkve najbrž vse do leta 1838. Kakšne so bile? Iz časopisnega oglasa, da so v Šentvidu na prodaj stare, še uporabne orgle (Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung, 20.2.1838, št. 22, str. 123), izvemo, da so imele 10 registrov (barv zvoka). Te orgle je leta 1838 kupila župnija sv. Trojica nad Cerknico, katere kronika za leto 1956 navaja oceno starosti, zunanjo podobo ter ostale tehnične podrobnosti orgel.

Sodeč po opisu orgelske omare in po primerjavi še obstoječih orgel takratnih orglarskih mojstrov bi lahko orgle pripisali enemu od kranjskih orglarjev: Janezu Juriju Eislu (1708–1780) ali Josipu Kučeri (1755–1826). Pogojno bi prišel v poštev tudi Celjan Janeček, vendar nizka cena ne govori zanj. Po okrasju ne moremo natančno določiti, ali so bile orgle še Eislove ali morda res že Kučerove. Orglarja sta si bila po slogu nekaterih omar dokaj blizu.

Orgle iz Rumplove delavnice

Junija 1838 je šentviška župnijska cerkev iz orgelske delavnice Kamničana Petra Rumpla (1787 – 1861) dobila nove orgle. Imele so 16 registrov, razdeljenih na 2 manuala in pedal. Vrednost investicije je bila 500 forintov, kakor navaja inventar iz leta 1838. Cena za nove 16-registrske orgle je bila za tisti čas zelo nizka. Podatek o novih orglah posredno navaja časopisni oglas za prodajo starih orgel: »V župnijski cerkvi v Šentvidu pri Stični bodo do sredine junija 1838 postavljene nove orgle.«

Kakšne so bile Rumplove orgle?

Izgled ohišja poznamo, saj sta obe omari še danes ohranjeni. Po izrezih in asimetrični rešitvi sodeč je igralnik stal samostojno med obema omarama in je bil vzdolžno poravnan s hrbtnim pozitivom. Rumpel ni izdelal prav veliko takšnih igralnikov. Dvomanualnost potrjuje pozitiv na korni ograji. Namestitev pozitiva je sicer nekoliko nenavadna: tesno v izrezano zidano korno ograjo so jo namestili glede na podporni steber in ne v osi velike orgelske omare. Tudi zunanja podoba ni preprosto pomanjšan dvojnik velike omare. Ni čudno torej, da so nekateri avtorji iz zunanjega izgleda in neosredinjene postavitve sklepali, da omari nista sočasni.

Leta 1884 je orgle popravljal veliki slovenski orglar Franc Goršič (1836 – 1898). Zapis v Kroniki in stroški 235 forintov v blagajniškem dnevniku kažejo, da ni šlo za povsem enostavna dela.

Zadnja desetletja 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so se stare orgle v Šentvidu pri Stični po pričanju takratnega župnika Vidergarja vse pogosteje kvarile, zato se je spomladi leta 1911 obrnil na podjetje bratov Mayer za izdelavo novih orgel.