Milavčeve orgle v ljubljanski stolnici

Stolno cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani je v sedanji obliki načrtoval jezuitski arhitekt Andrea Pozzo (1642–1709). Gradili so jo v letih 1701–1706, posvetili pa 8. maja 1707. Leta 1841 so pod vodstvom stavbenika Mateja Medveda iz Cerkelj sezidali cerkveno kupolo. Notranjost cerkve so leta 1859 popolnoma prenovili in takrat popravili tudi orgle. Ob 200. letnici svojega nastanka je cerkev dobila nova okna in klopi, pa tudi nove orgle, ki jih je v ohranjene stare baročne omare postavil orglarski mojster Ivan Milavec.

Orgelski umetnosti v ljubljanski stolnici lahko sledimo vsaj od 16. stoletja dalje. Že pred barokizacijo stolnice je bilo na stranskih korih dvoje orgel. Z njuno zgodovino sta se podrobno ukvarjala Jožef Smrekar (1842–1910) in Franc Kimovec (1878–1964).

Podoba orgelskega roga na ljubljanskem gradu, kamor so ga leta 1611 prestavili z zvonika stolnice, in je naslikan na ljubljanski mestni panorami Janeza Vajkarda Valvasorja (1642–1693), je po doslej znanih podatkih najstarejša upodobitev orgel v Sloveniji.

Okoli leta 1730 so na zahodni steni cerkve dozidali pevski kor na marmornatih stebrih in tja je leta 1734 Janez Frančišek Janeček (ok. 1697–1778) postavil nove orgle. Imele so 22 oziroma 23 registrov za dva manuala in pedal, ki so bili postavljeni v treh omarah. Več o Janečkovih orglah izvemo iz dveh opisov orglarja Frančiška Ksaverja Križmana (1726–1795), ki je leta 1762 na stolni kor postavil enomanualne orgle v italijanskem slogu z 32 registri. Pri tem je povečal srednjo omaro, v kateri je bil prej pozitiv. Tako so orgle dobile 16-čeveljsko pročelje. Že leta 1780 je ljubljanski orglar Janez Jurij Eisl (ok. 1708–1780) na ljubljanski ordinariat poslal ponudbo za nove orgle, ki jih je imel namen izdelati po dokončanju orgel pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Žal je prej umrl. Njegovo delavnico je prevzel Jožef Kučera (1755–1826) in leta 1781 izdelal orgle za ljubljansko stolnico (II/25). Johann Gottfried Kunath (1787–pred 1859) je leta 1830 prestavil srednjo omaro proti steni in pri tem na novo izdelal sprednji, zadnji in spodnji del. Prav tako je ojačal in popravil stranski omari in vanju postavil nove orgle (II/32). Te je leta 1860 povečal in temeljiteje predelal Ferdinand Malahovski (1813–1887). To so bile takrat največje slovenske orgle, na dveh manualih in pedalu so imele 34 registrov. Na stolnem koru so ostale vse do leta 1911, ko jih je z novimi nadomestil Ivan Milavec (1874–1915).

Leta 1906 je Jožef Smrekar v osmih številkah Cerkvenega glasbenika objavil Spomenico o orglah ljubljanske stolnice. Smrekar natančno opisuje do tedaj znano zgodovino orgel ljubljanske stolnice, njihove težave in pomanjkljivosti gradnje stolnega kora. Razmerje med prostornino cerkve in številom orgelskih registrov primerja z večjimi tujimi cerkvami. Razpravlja o potrebni oziroma minimalni kvadraturi, ki jo potrebuje posamezen register in izpostavi splošno pomanjkanje prostora na koru ljubljanske stolnice. Temu sledi razprava o različnih možnostih pritoka zraka in o tedanji novosti na naših tleh – o električnem ventilatorju. Predstavi svoj predlog dispozicije, menzuriranja posameznih registrov in njihovo intonacijo. Dotakne se problematike sapnih pritiskov in njihovega vpliva na zvočnost inštrumenta. Razpravo o materialih, trakturi in sistemu sapnic novih orgel obelodani v zaključku in postavi vprašanje o izbiri in kompetencah orglarja, ki mu bo zaupana izdelava orgel.

Leta 1911 je Ivan Milavec v stare baročne omare postavil orgle z 52 registri na treh manualih in pedalu kot svoje 26. in hkrati največje delo. Dokaj uspešno se je spopadel z vlago na stolnem koru, s preperelostjo starih baročnih omar, o kateri je Franc Goršič (1836–1898) poročal že leta 1867, in s pomanjkanjem prostora. Nove orgle so blagoslovili v nedeljo, 11. februarja 1912, kolavdacija pa je sledila v sredo, 14. februarja 1912. Iz dveh uradnih poročil p. Hugolina Sattnerja (1851–1934) in Franja Dugana (1874–1948) izvemo o pohvalah in kritikah, ki jih je prejel novo izdelani inštrument. Posebno so pohvalili intonacijo, pnevmatični sistem, velikost sapnih kanalov in tihost novega električnega ventilatorja. Med kritikami pa izstopa predvsem opazka, da je pedal preveč tih in preveč zaprt v stranskih orgelskih omarah. Zadnji pisni podatek o vzdrževalnih delih na stolnih orglah zasledimo leta 1931 v Cerkvenem glasbeniku (CG 1931, št. 3-4, str. 57–59). Takrat so orgle temeljito izprašili, očistili in uglasili. Delo je izvršil orglarski mojster Franc Jenko (1894–1968).

Dispozicija orgel >