Goršič je v Borovnici (Op. 42, 1884) postavil prve orgle z mehansko igralno trakturo in sapnicami na stožce. Od sredine 19. stoletja so tovrstne orgle med drugimi izdelovali nemški orglar Eberhard Friedrich Walcker (1794–1872) in njegovi nasledniki. Odlikuje jih zelo natančna in odzivna igralna traktura in stabilen zračni pritisk v piščalih, posledica bolj zapletene zgradbe pa je zahtevnejše vzdrževanje.
Franc Goršič je orgle v uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami.
Goršič je leta 1881 od južnonemške delavnice Gebrüder Link kupil dovoljenje za patentiran sistem mehanske igralne trakture s sapnicami na stožce in leta 1891 od istega proizvajalca pridobil še dovoljenje za vgradnjo pnevmatskega sistema za vklop in izklop zvez in zbiralnikov. Prvič ga je uporabil prav v orglah v uršulinski cerkvi. Sedem manjših mehov tu skrbi za lažji vklop in izklop obeh manualnih in pedalnih zvez ter treh zbiralnikov (Tutti, Fortissimo I. in Fortissimo II.).
Foto: Brane Košir
Skladatelj in organist Stanko Premrl (1880–1965) je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca (1878–1964): »Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih […] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.
Sapnice s piščalmi so v enodelni orgelski omari razporejene v eni ravnini, z izjemo velikega pedala. Trije pedalni registri (Untersatz 32’, Principalbass 16’ in Posaune 16’) so zaradi velikosti piščali postavljeni že v podnožju omare. Sapnica I. manuala je razdeljena na t. i. veliko (6 registrov) in malo (5 registrov), II. manual je ob straneh in razdeljen na C in Cis. V orglah je od skupno 1771 piščali 1385 kovinskih iz kositra in 386 lesenih. Štirinajst piščali v pročelju je nemih. Vse kositrne piščali je Goršič od leta 1887 dalje naročal pri delavnici Gebrüder Link. Dispozicija sicer navaja 33 registrskih potegov, vendar sta 16’ registra I. in II. manuala deljena na bas in diskant. Register Viola 16’ z II. manuala se lahko s transmisijo uporablja tudi kot pedalni register. I. manual ima vlogo glavnega piščalja [Hauptwerk], II. manual pa pozitiva [Positiv]. Značilni registri III. manuala (Viola d’amore 8’, Zartflöte 8’, Unda maris 8’ in Aeoline 4’) dajejo temu piščalju značaj t. i. oddaljenega pozitiva [Fernwerk].
Goršič je v te orgle prvič vgradil tudi nekatere značilne registre, npr. Viola d’ amore 8’ z dodanim obrnjenim koničnim nastavkom (t. i. Bell Gamba) in jezičniški register Oboë 8’ angleškega tipa z udarjajočim jezičkom (in ne prenihajočim, kakor jih pogosto najdemo v orglah nemškega romantičnega tipa).
Foto: Brane Košir
Goršič in Vurnik sta z roko v roki ustvarila čudovito delo, ki nam tako zvočno kot arhitekturno nudi estetski užitek. Že od vsega začetka doživljam, da imajo naše orgle poseben, svojevrsten zvok, ki lahko nežno poboža dušo ali pa jo vžge in razplamti. Z obnovo se je ta zvok še prečistil in zablestel v vsej svoji jasnosti in milini.
s. Božena Kutnar, predstojnica uršulinskega samostana, leta 2014
Povzeto po besedilu Tomaža Sevška Šramela
