V Mekinjah pri Kamniku so stale ene najstarejših dvomanualnih orgel v Sloveniji

Na koru župnijske cerkve Marije Vnebovzete v Mekinjah pri Kamniku so vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so jih shranili, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.

Zgodovina orgel v Mekinjah pri Kamniku

Izdelavo starih mekinjskih orgel leta 1720, v času opatinje mekinjskega klariškega samostana Doroteje Sidonije Gallenberg (1664–1728), pripisujejo orglarju Janezu Mihaelu Steinhoferju. Povezava med avtorjem in njegovim opusom ni nikjer izrecno zapisana, vendar sklep sledi iz dveh predpostavk: avtor orgel v Gočah pri Vipavi je isti kot v Mekinjah in avtor goških orgel je Janez Mihael Steinhofer.

»Podobna orgelska omara se je ohranila, žal le na fotografiji, v Gočah pri Vipavi. Te orgle naj bi po Premrlovih podatkih postavil ljubljanski orglar Janez Mihael Zajc leta 1734. Ker Premrl vira, ki ga je uporabil, ni citiral, danes teh podatkov ne moremo več preveriti. V Ljubljani kljub sistematičnemu pregledovanju arhivskega materiala in matičnih knjig zaenkrat še ni potrjen obstoj Janeza Mihaela Zajca, pač pa je znan orglarski mojster Janez Mihael Steinhofer, ki ga zasledimo v Ljubljani med leti 1723 in 1729. Zelo verjetno je, da sta bila Zajc (Saiz, Seitz) in Steinhofer ena in ista oseba. Še verjetneje pa je, da je avtor bivših goških orgel isti kot mojster, ki je postavil orgle v Mekinjah. Podobnih orgelskih omar v Sloveniji prav nikjer drugje ne zasledimo.«

Milko Bizjak, Orgle na slovenskem, 1985

Stare mekinjske orgle slovijo po razgibani baročni omari s plastikami, rezbarijami in z bogato okrašenimi prospektnimi piščalmi, ki je nekaj izjemnega v slovenskem prostoru, saj močno izstopa v primerjavi s še ohranjenimi podobnimi inštrumenti iz tistega obdobja.

Orgle so bile umeščene na leseni podaljšek sicer zidanega in obokanega kora, med nekdanjo steno z okrasnimi okni in visoko korno ograjo. Na pročelni strani so imele igralno nišo z dvema manualoma in pedalom, tako da je bil organist s hrbtom obrnjen proti oltarju. 20 registrskih manubrijev je bilo razvrščenih simetrično levo in desno od igralne niše. Sapnica glavnega manuala je stala nad sapnico pozitiva, ki je imel svoj 2′ prospekt. Domnevno so orgle imele na glavnem manualu 11 registrov, na pozitivu 6 in na pedalu 3. Iz odprtin za gonilne jermene je razvidno, da so prvotno bili trije mehovi.

»Orgelska omara je zgodnjebaročna in ima tri večja in štiri vmesna piščalna polja. Osrednje polje je v tlorisu ovalno, stranska trikotna. Vmesni stebri imitirajo masivno spiralo v zrcalni namestitvi. Zgoraj imajo kapitle, spodaj pa preprost podstavek. Osrednje piščali so vključno z nogo okrašene z vtisnjenimi spiralnimi vzorci. Pri največji je spirala dvojna in tvori mrežo, ki je na treh mestih prekinjena v večkotno cev. Vse ostale prospektne piščali so trojno punktirane nad in pod usti. Uglaševalna ušesa so dodana kasneje. Nadpiščalno okrasje je pozlačeno in na stičnem mestu zaključeno z angelsko glavo. Za razliko od omare v Gočah, ki je sicer odstranjena, ima osrednje polje rezljano okrasje kvadratasto zaključeno, stranska pa bolj zaobljeno. Kipci na vrhu omare so zdaj polihromirani: štirje angelci z (domnevno) glasbili, sv. Rozalija, sv. Cecilija in na vrhu kralj David s harfo. Mrežasta ograja na koru naj bi bila sočasna, vse skupaj pa delo iste frančiškanske šole kot glavni oltar, ki je prav tako iz leta 1720.«

Emilijan Cevc, Ecce Organum, 2017, št. 7

Zgodovinski viri navajajo, da so bile orgle leta 1836 popravljene, leta 1856 so jih uglasili in jim dali nove mehove.

Večji poseg v glasbilo sta leta 1891 izvedla kamnogoriška orglarja brata Zupan, ki sta naredila nov igralnik z novim pedalom, ki je bil obrnjen proti prezbiteriju. Nove pedalne piščali so postavili na mesto kornega oltarja in jih zakrili z deskami. Pri tem je bilo zmanjšano število registrov z 20 na 16.

Poseg v orgle je leta 1899 zaključil Andrej Hrastnik, nekdanji pomočnik v orgelski delavnici Franca Goršiča. Njegovo delo je vključevalo: premik pedala k zidu (skrajšanje mehanike), predrtje zidu ob pedalu, nova omara za pedal, nadomestitev registra Kornet z Rohrflöte v II. manualu, umestitev registra Gamba v I. manual. Pri tem naj bi nadomestil, popravil in uglasil nemalo piščali iz različnih registrov. Leta 1901 je Andrej Hrastnik uglasil orgle.

Maja 1910 je orgle uglasil Ivan Milavec, leta 1913 pa jih popravil, uglasil in preoblekel meh z novo kožo. Leta 1915, med 1. sv. vojno, so orgle poškodovali vojaki, a rekviziciji za potrebe vojske so se izognile.

Po 1. sv. vojni so se na starih mekinjskih orglah vrstili posegi in predelave:

• Novembra 1920 je orgle uglasil Franc Jenko.
• Aprila 1925 je bil nameščen elektromotor za orgle. Meh je bil za ta namen prilagojen in skoraj ves napet z novo kožo. Delo je izvršil Josip Brandl.
• Maja 1927 je Franc Jenko popravil, izprašil in uglasil orgle ter popravil motor. Umestil je nov register Viola 8′, ki ga je vstavil v II. manualu na mestu Cevne flavte 4′ (nem. Rohrflöte) in nekatere piščali pnevmatsko povezal na novo sapnico. Zamenjane so bile 4 lesene piščali v registru Gedeckt 8′ v I. manualu ter 2 kovinski piščali registra Salicional 8′ prav tako v I. manualu. Pri tem so bili narejeni novi napisi za registre.
• Junija 1938 je Franc Jenko izprašil in uglasil orgle. Okoli 5 lesenih piščali je bilo popravljenih.
• Septembra 1947 je Andrej Benda popravil, izprašil in uglasil orgle. Pri tem je manjše lesene piščali premazal z barvo proti črvom in zacinil nekaj kovinskih piščali.
• Aprila 1951 je Andrej Benda vstavil nov register Koncertna Vijola 8′ in podaljšal orgelsko omaro za 45 cm.
• Aprila 1953 je Franc Jenko register popravil.
• Aprila 1960 je Franc Jenko popravil meh in uredil razglašene piščali.
• Septembra 1963 je Andrej Benda uglasil in popravil orgle.
• Decembra 1966 je Anton Rogelj, nekdanji sodelavec Franca Jenka, popravil pedal in II. manual. Lesene piščali v II. manualu je namazal in začasno zadušil.
• Julija 1967 je Anton Rogelj nadaljeval delo in pri tem popravil Koncertno violo 8′, ponovno odprl prej zaprta registra, odstranil prah in izboljšal delo elektromotorja.
• Vse do leta 2008 je orgle vzdrževal in popravljal Jože Kočar.
• Leta 2008 je Orglarstvo Škrabl stare mekinjske orgle razstavilo in jih preselilo v župnijske prostore. Leto kasneje so jih na koru nadomestile nove orgle Orglarstva Škrabl.

Kakšni so načrti za stare mekinjske orgle v prihodnje

Stare mekinjske orgle so danes še vedno razstavljene in shranjene v župnijskih prostorih. Pozornost nanje je letos obudil mekinjski organist Peter Jereb. Zavedajoč se velikega pomena slovenske orgelske kulturne dediščine se je odločil natančneje raziskati ta dragoceni zgodovinski inštrument ter preučiti možnosti in pogoje za njegovo rekonstrukcijo. Pri njegovem delu mu s strokovnim znanjem pomagajo tudi drugi orgelski strokovnjaki. Med njimi so tudi izvedenci iz Organistice, ki mu s svojimi izkušnjami in s sistematičnim pristopom svetujejo pri dokumentiranju orgel in ga podpirajo pri vodenju zahtevnega raziskovalnega projekta.

Dispozicija orgel

Orgle na Slovenskem iz leta 1985 navajajo sledečo dispozicijo starih mekinjskih orgel, ki naj bi ostala nespremenjena vse do leta 2008:

*Glede na zgodovinski pregled je v resnici od leta 1951 tukaj pela Koncertna viola 8′

Povzeto po besedilu Petra Jereba in po prispevku Matjaža Ambrožiča in Daliborja Miklavčiča, 2010, Cerkveni glasbenik, letnik 103, št. 4.