Največji Goršičev opus je v uršulinski cerkvi v Ljubljani

Orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je Franc Goršič (1836–1898) izdelal leta 1891. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. (1849–1911) iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja.

Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji.

Zgodovina orgel

1. oktobra 1890 je Franc Goršič s predstojništvom uršulinskega samostana v Ljubljani podpisal pogodbo o izdelavi in postavitvi novih orgel s tridesetimi pojočimi registri »za slovesno prosto igro in za spremljavo zborovskega petja«. Do takrat je v Ljubljani postavil že tri večje inštrumente: v trnovski cerkvi (Op. 1, 1864), v frančiškanski cerkvi na Tromostovju (Op. 11, 1870) in pri sv. Jakobu (Op. 36, 1882). V osemdesetih letih 19. stoletja je zgradil več orgel na avstrijskem Štajerskem, npr. v frančiškanski cerkvi v Gradcu (Op. 47, 1886), in postal tudi širše priznan.

Glavnino del v uršulinski cerkvi je Goršič najverjetneje opravil po 1. juliju 1891. Janez Vurnik je moral sodeč po podpisani ločeni pogodbi do takrat izdelati orgelsko omaro in jo pripraviti za prevoz iz Radovljice v Ljubljano.

Orgle so prvič javno zazvenele pri maši 21. oktobra 1891, blagoslovili pa so jih štiri dni pozneje. Nanje je obakrat igral stolni organist Anton Foerster (1837–1926), med govorniki ob posvetitvi pa je bil tudi skladatelj p. Hugolin Sattner (1851–1934). Ta je v Cerkvenem glasbeniku (CG 1891, št. 11, str.84) objavil zelo naklonjeno recenzijo in je Goršičeve orgle imenoval »najboljše orgle na Kranjskem«.

»Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen …«

p. Hugolin Sattner v recenziji Goršičevih orgel, 1891

Prvi večji dokumentiran poseg po izdelavi orgel je iz leta 1935. Takrat je ljubljanski orglar Franc Jenko (1896–1968) ob zamenjavi električne napeljave na koru v orgle vgradil elektromotor za dovajanje zraka v glavni meh (z ventilatorjem in regulatorjem lastne izdelave) in dodal potreben zračni kanal. Nekaj let kasneje (ok. 1937) so ga ob prehodu na trifazni izmenični tok zamenjali s kvalitetnim elektromotorjem z lastnim ventilatorjem in enotnim ohišjem švicarske tovarne Meidinger. Ta še vedno služi kot glavni orgelski motor za dovajanje zraka. Leta 1976 je orgle »zaradi razsušenosti in zastajanja registrov« popravljal Anton Jenko (1931–2009) in znotraj orgelske omare vgradil še manjši elektromotor znamke Laukhuff. Za izboljšanje delovanja mehov za zveze in zbiralnike je uporabil višji sapni pritisk. Zaprl je kanal iz skladiščnega meha in naredil nov dovod zraka neposredno od Meidingerjevega ventilatorja. Piščali je očistil in jih v majhnem obsegu pointoniral.

Restavracija orgel 2013-2014

V letih 2013 in 2014 je Goršičeve orgle v uršulinski cerkvi v Ljubljani celovito in sistematično prenovil orglar Brane Košir (roj. 1958) v sodelovanju z Restavratorskim centrom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije. Pred tem so se zaradi suhega zraka v cerkvi pojavile nove poškodbe (razpoke) na sapnicah, mehovju in lesenih piščalih. Obe sapnici za II. Manual je zaradi temeljitega popravila razpok demontiral, ostale pa je prenovil na mestu. Obnovil je igralnik ter popravil in uravnal vse trakture. Na novo je izdelal in izpopolnil dovod zraka od ventilatorja v skladiščni meh. Po obnovi sapnic, mehov in kanalov je iz orgelske omare umaknil dodani Laukhuffov električni ventilator. Očistil in obnovil je vse kovinske in lesene piščali in pri tem posebno pozornost namenil ohranitvi izvirne Goršičeve intonacije in uglasitve registrov. Orgle je v celoti obnovil v prvotno stanje, samo v mehovih za zveze in zbiralnike je zaradi zanesljivejšega delovanja (kot pred njim že A. Jenko) uporabil višji sapni pritisk.

»Orgelska omara je restavrirana, tako je tudi zunanjščina v harmoniji z zvoki tega zapletenega glasbila. Odstranili smo debelo plast prahu in saj, razpoke in poškodbe v lesu zapolnili, jih skrbno retuširali in tudi rekonstruirali. Osvežili in nadomestili smo obrabljeno pozlato. Prvotna poslikava – imitacija lesa v tehniki življenja – je spet zažarela v toplih tonih.«

Nuša Saje in Nuška Dolenc Kambič, restavratorki-konservatorki

Povzeto po besedilu Tomaža Sevška Šramela